|
V zadnjem casu prihaja v ospredje izraz elektronsko poslovanje (e-business). Elektronsko poslovanje je po definiciji Gartner Group programska oprema, ki omogoca in upravlja s povezavami med podjetjem, njenimi funkcijami in procesi ter tistimi od njenih kupcev, dobaviteljev, vrednostne verige (value chain), skupnosti in industrije. Drugi pomemben izraz je elektronsko trgovanje, ki se nanasa na racunalnisko podporo tistih poslovnih operacij, pri katerih gre za trgovanje med podjetjem in zunanjim svetom. Elektronsko poslovanje v sebi vkljucuje koncept elektronskega trgovanja, pa tudi druge elemente poslovnega delovanja in sodelovanja. Nekateri viri elektronsko trgovanje locujejo na elektronsko nabavo (e-procurement) in elektronsko prodajo (e-commerce), drugi viri pa pod terminom e-commerce obravnavajo elektronsko trgovanje na splosno. Elektronsko trgovanje lahko razdelimo na B2B (business-to-business) in B2C (business-to-customer). Pri prvem gre za racunalnisko realizacijo operacij, ki se nanasajo na poslovne povezave med podjetji, organizacijami in upravo; pri drugem pa gre za povezave podjetja s koncnimi strankami, oziroma z obcani. Priznati pa je treba, da B2B pokriva tudi velik del B2C. Obstajata tudi koncepta B2A in C2A (business-to-administration, consumer-to-administration), s katerimi pa se tukaj ne bomo posebej ukvarjali.
Racunalniska podpora elektronskemu trgovanju med podjetji prinasa ocitne in velike prednosti. Elektronske transakcije zahtevajo manj rutinskega vnosa informacij, manjso verjetnost napak pri pretipkavanju, nizje stroske za postnino, hitrejsi cikel ponudbe, narocila in placila ter s tem nizji obseg zaloge. Elektronsko trgovanje prinasa tudi moznost integracije med procesi in urejanje preskrbovalnih verig (Supply Chain Management). Potencialno bi se lahko manjsa podjetja med seboj tako ucinkovito povezovala, da bi lahko skupine manjsih med seboj povezanih in usklajenih podjetij delovale enako ali celo bolj ucinkovito kot pa mednarodni konglomerati. Zato je zelo pomembno gledati na elektronsko trgovanje iz vidika manjsih podjetij ter njim primernih tipov povezovanja.
Po eMarketer naj bi promet pri elektronskem trgovanju do leta 2004 dosegel 4000 milijard ameriskih dolarjev. Tudi najnizje ocene so nad 1000 milijardami. Trenutno je skoraj 80 odstotkov porabljenih sredstev namenjenih B2B in ta delez naj bi zrasel do 87 odstotkov v letu 2004. Po porocilu Gartner Group naj bi bilo elektronsko trgovanje med podjetji leta 2004 vredno 6200 miljard ameriskih dolarjev, kar je skoraj 6% svetovne ekonomije in 10-krat vec, kot bo skupni promet pri B2C. Ob tem se pricakuje, da bo do leta 2002 80% podjetij zaradi nerazumevanja tehnologije realiziralo nejasne strategije elektronskega poslovanja. V Evropi je bilo leta 2000 61 miljard Eurov prometa, do leta 2005 pa naj bi promet narasel na 1500 miljard.
Tudi elektronsko trgovanje lahko naprej razdelimo na RIP (EDI - Electronic Data Interchange), ki se nanasa na transakcije med dvema programskima paketoma in na portale, kjer gre za transakcije med clovekom in strojem. Pod elektronsko trgovanje spadajo tudi razlicna orodja in okolja za transakcije med predmeti in strojem (crtna koda), ter za transakcije med ljudmi, recimo z uporabo elektronske poste.
Povezovanje je izredno kompleksen in drag problem. Po Gartner Group predstavlja integracija aplikacij 40% stroskov za informatiko v podjetjih, po Forrester Research pa je od 20% do 80% cene nove programske opreme znasajo ravno stroski za povezovanje te programske opreme z obstojeco. Bistvo RIP predstavlja zbirka standardnih formatov sporocil namenjenih za izvajanje avtomatskih transakcij, kar omogoca enostavnejse povezovanje aplikacij razlicnih podjetij. Sporocila RIP pri tem predstavljajo skupen jezik komunikacije.
Koncept RIP se je pojavil ze v sestdesetih letih prejsnjega stoletja in ze leta 1993 je postal najpogosteje uporabljan nacin izmenjave poslovnih dokumentov v ZDA. V tistih casih je bila prostorska in racunska moc draga, zato je format sporocil bil dolocen do posameznega zloga natancno. RIP je bil namenjen predvsem vecjim organizacijam, na primer bankam, transportnim podjetjem, ipd., ki so uporabljale za komunikacijo najete komunikacijske vode in predhodnike elektronske poste. Veliko podjetij je zacelo z uporabo predvsem zato, ker so to zahtevali njihovi poslovni partnerji.
V zadnjem casu pa smo price eksploziji standardne komunikacijske infrastrukture, ki je omogocil prakticno vsem podjetjem prisotnost na svetovnem spletu (World-Wide Web). Za razliko od RIP je elektronsko poslovanje danes usmerjeno k vsem tipom podjetij, med seboj povezanih z javno omrezno infrastrukturo, kar zahteva nizjo kompleksnost standardov, nizjo ceno tehnologije ter vecjo fleksibilnost, ki ni omejena le na transakcije med dvema podjetjema. Cilj ni le izmenjava sporocil, tako kot pri RIP, ampak integracija in povezovanje poslovnih procesov. Povrh tega pa je smiselno ponuditi tudi infrastrukturo, znotraj katere dve strani med seboj komunicirata, tudi v realnem casu. RIP je namenjen komunikacijam, ki temeljijo na elektronski posti, zato potencialo zanimive uporabe sporocil za poizvedbe, potrditve, ipd., se niso dobro podprte. Zato RIP v svoji tradicionalni obliki ni vec ustrezna, nove resitve pa temeljijo predvsem na internetu.
Tu obstajata dve smeri resevanja, na eni strani so avtomatski pristopi, ki temeljijo na metajeziku XML in medsebojnem povezovanju poslovnih procesov, na drugi strani pa uporaba svetovnega spleta kot nacina komunikacije med ljudmi, z brskalniki in portali. Prvi pristop je zapleten in zahteva relativno visoke investicije, drugi pa je enostaven in je na voljo ze zdaj.
Veliko podjetij ni vec pripravljenih vsakih nekaj let menjati programske in strojne opreme. Povezovanje med podjetij je tako kriticne narave, da bi bilo zazeleno ta korak narediti le enkrat za obdobje vec let (5-10 let) ali se dlje. Pri tem je treba poudariti, da se lahko interna programska oprema zamenja, ne da bi spremenili vsebino komunikacije med podjetji, zamenjava vsebine komunikacije pa bi zahtevala spremembo interne programske opreme. Za tako ucinkovit prehod je treba razmisljati o avtomatskih nacinih poslovanja, za razliko od osredotocanja na portale in druge vmesnike, pri katerih je za transakcije nujno potrebna prisotnost cloveka. To se lahko doseze z izgradnjo standardne transakcijske infrastrukture, ki sluzi kot podlaga tako uporabniskim vmesnikom kot tudi avtomatskim informacijskim sistemom.
V tem razdelku se bomo ukvarjali s tipi portalov. Portali so vrata do podatkov in storitev, ki jih ponujajo podjetja. Pri nekaterih podjetjih je portal le vmesnik, pri drugih pa predstavlja portal osnovno storitev. Prvi podrazdelek se bo ukvarjal s portali, namenjenim ljudem, drugi pa s portali, ki jih lahko uporabljajo aplikacije.
|
Pri vmesniskih pristopih je neka storitev namenjena uporabi cloveku preko brskalnika (web browser). Pri tem se clovek prilagodi vmesniku, ki mu je ponujen. Ponavadi je za transakcijo potrebnih nekaj minut, za prijavo v sistem pa tudi cetrt ure. Takih je velika vecina vseh storitev, ki so na voljo na svetovnem spletu. V tem podrazdelku bomo obravnavali obstojece storitve, namenjene elektronskem trgovanju, za katere ze obstajajo ponudniki. Hkrati pa to predstavlja pregled nacinov trgovanja.
Pri trziscu prodajalcev gre za aktivnost na strani ponudnika, da najde kupce. Pristop je primeren za primere, ko je prodajalcev malo, kupcev pa veliko, zato se bolj splaca oglasevati prodajalcu. Osnovni element prodaje je tudi ta, da je treba kupca prepricati. To je poznano tudi kot push marketing. V kontekstu elektronskega trgovanja se trgu prodajalcev rece tudi e-distribution. Splosno mnenje je, da elektronski trg prodajalcev ne prinasa tako bistvenih novosti, kot jih prinasajo splosni elektronski trgi in trgi kupcev. Kapacitete so vecinoma ze na voljo in v prihodnosti vecje rasti na tem podrocju ne bo.
Oglasevanje
Obicajni nacini za vzpostavljanje poslovnih stikov so oglasi, sejmi, rumene strani ter posebna povprasevanja in ponudbe preko gospodarskih zbornic. Vendar je bistvena prednost, ki jo lahko izkoristimo z elektronskim poslovanjem, da se izognemo omejitvam fizicne oddaljenosti in kolicine informacij. Torej, zelimo poslovati s podjetjem kjerkoli na svetu, da je le njihova ponudba najboljsa. Pri tem se seveda ne bomo spuscali v problematiko zaupanja, verodostojnosti in jurisdikcije.
Ze domaca stran podjetja predstavlja nekak oglas oziroma prisotnost na sejmu. Tezava lezi v tem, kako drugim omogociti, da najdejo ustrezno podjetje, ali v povezavi s podrocjem podjetja ali pa v povezavi s konkretno ponudbo. Resitev tega predstavljajo tradicionalne reklame v obicajnih medijih, ki uporabnike napotijo na ustrezne domace strani namesto, da bi uporabnikom posiljali prospekte. Od nacinov oglasevanja, ki so bolj prilagojeni svetovnemu spletu so predvsem prisotni utripajoci elektronski oglasi (banner ads).
Kljucne besede
Poleg elektronskih oglasov obstajajo zanimive metode, ki temeljijo na iskalnikih (search engines) in kontekstno odvisnih oglasih. Kontekstno odvisni oglasi so primerni za ponudnike vsebin. Na primer, avtor clanka o varovanju zdravja med zimskimi meseci lahko ob clanku navede povezave k farmacevtskim podjetjem, ki prodajajo vitamine. V primeru, da bo nakup preko take povezave izvrsen, bo avtor clanka dobil provizijo.
Oglasevanje preko iskalnikov temelji na nakupu kljucnih besed (keywords), ki jih uporabniki navedejo v iskalnem nizu. Recimo, ce uporabnik isce strani z besedo ``laptop,'' bo iskalnik kot odgovor med drugim poudarjeno navedel tudi domaco stran podjetja, ki prodaja prenosne racunalnike, in domaco stran casopisa, namenjenega uporabnikom prenosnih racunalnikov. Kot pri kontekstno odvisnih oglasih, se nakup preko take povezave odraza v proviziji lastniku iskalnika. Ceprav se nas primer nanasa na koncnega kupca, bi na enak nacin lahko delovalo tudi iskanje vmesnih produktov in storitev, torej storitve in dobrine, s katerimi trgujejo podjetja.
Katalogi proizvajalcev
Tezava iskalnikov je, da so informacije ravno zaradi trzenja lahko nepopolne in tudi pristranske. Alternativo predstavljajo t.i. portali, ki resujejo problem nepopolnosti, v manjsi meri pa tudi pristranskosti. Verjetno ni treba nikomur posebej razlagati koncepta, ki lezi za uspehom podjetja Yahoo. V osnovi gre za nadrobne rumene strani, kjer so v vozliscih neke drevesne hierarhije navedene povezave na domace strani podjetij iz podrocja, ki pripada vozliscu. Take portale uporabljamo nekako takole: najprej gremo na podrocje elektronike, tam se spustimo na podrocje kablov, kjer dobimo seznam podjetij iz celega sveta, ki se s tem ukvarjajo. Se vedno portali sluzijo tudi z izpostavljanjem nekaterih podjetij na nekem podrocju, ki za to placajo. Ponavadi so potem v seznamu navedene vse povezave tudi po abecednem redu, da bi ponudnik kataloga ohranil svojo kredibilnost.
Oznacevanje uporabnikov
O nekem uporabniku so lahko zbrani podatki, relevantni za trzenje. Zato lahko uporabnik neposredno in bolj natancno dobi informacije, ki bi ga utegnile zanimati. O eticni sprejemljivosti zbiranja podatkov o ljudeh se se vedno kresejo kopja, kljub temu pa se tudi uporabniku ponavadi splaca objaviti svoje manj cudaske interese, da bi izgubil manj casa z oglasi in ponudbami, ki ga ne zanimajo. V resnicnem zivljenju mora oglasevalec porabiti nekaj denarja za papir in postnino, tako da si ne more privosciti nerazumnega razposiljanja oglasov, ki prejemnikov ne bi zanimali, za racunalniska omrezja pa take posredne kontrole ni. Zato bi bilo koristno omogociti uporabnikom, da dobijo neko nadomestilo za cas, ki ga porabijo s ponudbami.
Pri trziscu kupcev ti objavijo svojo namero o nakupu in tej se odzovejo ponudniki s svojimi ponudbami, izmed katerih porabnik izbere najugodnejso. Gre za t.i. pull market, ki predstavlja alternativo prej omenjenemu t.i. push market. Osnovni primer orodij v tradicionalnih medijih za ta namen so mali oglasi kupcev in javni razpisi. Tak trg je posebej primeren za situacije, kjer je potencialnih ponudnikov veliko in je treba med njimi vzpostaviti tekmovalni odnos. V koncni fazi so kupci tisti, ki izbirajo med ponudbami, za razliko od tega da se kupci odlocajo ali bodo ponudbo sprejeli, kar je tipicno za trg prodajalcev. Trg kupcev ponuja vec moznosti elektronskemu poslovanju, saj so stroski tradicionalnega oglasevanja relativno veliki. V kontekstu elektronskega trgovanja se trgu kupcev rece tudi e-procurement.
Katalogi
Katalogi izdelkov in storitev so enostaven tip portala, zelo podobni katalogom podjetij. Izdelki so razdeljeni v kategorije, ob vsakem pa so navedeni ponudniki, njihove cene in dobavni pogoji. To omogoca kupcu boljsi pregled, nizjo ceno in manjsi vpliv manipulativnega oglasevanja. Ti servisi ponavadi niso povezani s prodajalci ampak uporabljajo avtomatske postopke za dostop do informacij pri prodajalcevih katalogih. Svoj zasluzek pa ponavadi preko provizije pri posredovanju, kar lahko vpliva na manjso zanesljivost primerjav. Osnova za primerjavo tudi ne more biti le cena, temvec tudi zanesljivost in kvaliteta, zato pomen ugleda trzne znamke ostaja pomemben element odlocitve kupca. Nekateri prodajalci poskusajo onemogocati delo takim storitvam, saj jim nizajo prodajne marze.
Taki katalogi izdelkov obstajajo tudi v okviru B2B, kjer gre v osnovi za katalog polizdelkov. Ti katalogi so ponavadi specializirani za neko podrocje. Samo po sebi to ne prinasa bistvenih koncepualnih novosti, je pa zelo zanimivo zato, ker so pri polizdelkih cene zaradi velikih kolicin bolj pomembne kot pri koncnih izdelkih, tezje pa je tudi imeti pregled nad vsemi moznimi dobavitelji.
Katalogi storitev omogocajo oglasevanje tudi ponudnikom razlicnih storitev, kar predstavlja zelo zanimivo podrocje uporabe, vendar je v primerjavi s katalogi izdelkov to podrocje precej manj razvito, z izjemo trga dela.
Povprasevanje
Nekateri katalogi izdelkov ponujajo moznost iskanja ponudb, kar je se posebej uporabno za parametricne izdelke, kot so na primer racunalniki. Knjiga ima lahko kot parametre le nacin dostave, racunalnik pa ima veliko parametrov, kot na primer operacijski sistem, hitrost procesorja, velikost diska, itd. Take storitve imajo za vsak tip izdelka poseben vmesnik, kjer lahko kupec opise svoje zahteve. Ta zahteva se potem posreduje prodajalcem, ki izstavijo svoje ponudbe. Nekateri taki iskalniki ponudb omogocajo tudi dolocitev cene kot enega izmed parametrov.
Podobne storitve obstajajo tudi za trg storitev. Obstaja vec uspesnih servisov, namenjenim podjetjem, ki iscejo izvajalce za razlicne naloge, se posebej za tiste s podrocja razvoja programske opreme. Ti servisi ponavadi delujejo tako, da se potencialni razvijalci prijavijo v sistem s svojimi znanji in izkusnjami. Ko narocniki storitev prijavijo projekt, se to posreduje razvijalcem z ustreznimi znanji. Ti potem pripravijo svoje anonimne ponudbe, med katerimi narocniki izberejo najustreznejsega. Servis sluzi s pobiranjem provizije pri sklenjenih pogodbah.
Zanimivo je, da bo glavni gonilnik nadaljnjega razvoja elektronskega poslovanja ravno trg kupcev, saj kupcem prinasa najvecje koristi, predvsem cenovne. Ponudniki bodo zato prisiljeni na tem trgu nastopati. Bolj kot za B2C je to pomembno za B2B, kjer siroka mreza za prodajo na drobno (retail) ni ekonomicna ali sploh ne obstaja. Edina omembe vredna alternativa je borza, ki pa se uporablja le za zelo omejeno kolicino predmetov na trgu.
Splosni elektronski trgi, ali e-marketplaces, nimajo specificnih znacilnosti trga kupcev ali prodajalcev, temvec zdruzujejo oboje. Njihov namen ni maksimizacija koristi kupcev ali prodajalcev, temvec skupnosti kot celote. So najkompleksnejsi, ampak hkrati je na tem podrocju tudi najhitrejsi razvoj in rast. Trg se lahko financira sam, preko clanarin, provizij in dodatnih storitev. Obstaja nekaj specificnih pristopov k takem trgovanju:
Borza
Nekatere storitve ustrezajo splosnim trgom, kjer vloga kupcev in prodajalcev ni izrazito locena, kot pri trgih kupcev ali prodajalcev. Borza (exchange) je univerzalen trg, odvisno od razmer ima lastnosti trga kupcev, ko cene narascajo (bull market) ali trga prodajalcev, ko cene padajo (bear market). Borza temelji na mnozici prodajalcev in kupcev, vseh naenkrat prisotnih na trziscu. Vsi prisotni vedo za ceno, ceprav se ta dinamicno spreminja, in za opravljene transakcije, ki so javne. Ceprav naceloma borza omogoca optimalno dolocitev cene, so mozne spekulacije, ki v trg vnasajo nestabilnost. Omenimo le se to, da se na borzi trguje v glavnem s predmeti, ki jih v enaki obliki prodaja in kupuje v velikih kolicinah veliko stevilo trgovalcev. Za druge dobrine je pristop borze predrag, seveda pa elektronsko trgovanje omogoca velike pocenitve, kar bo omogocilo borzno trgovanje tudi z njimi.
Avkcija
Po drugi strani je avkcija izoliran primer trga, ki se nanasa na nek konkreten predmet trgovanja, ki je lahko predmet prodaje (in s tem trg prodajalca, kjer med seboj tekmujejo kupci z visanjem ponujene cene - forward auction), ali nakupa (in s tem trg kupca, kjer prodajalci tekmujejo s ponudbami - reverse auction). Avkcije pridejo v postev vedno, ko imamo neko konkretno doloceno kolicino predmetov prodaje ali nakupa in zelimo priti do optimalne cene. Pri trgu kupcev imamo le enega kupca, med seboj nedogovorjeni prodajalci pa predlagajo ceno in ponudbo, nakar kupec izbere najugodnejso. Pri trgu prodajalcev, prodajalec ponudi izdelek za minimalno zanj se sprejemljivo ceno, nakar kupci med seboj tekmujejo z visanjem cene. Dobra stran avkcije je, da na trgu kupcev ta doseze najnizjo ceno, na trgu prodajalcev pa prodajalec najvisjo. Sicer pa avkcije niso primerne za prodajo izdelkov, kjer kolicine niso omejene.
Servisov za avkcije na svetovnem spletu je veliko in v glavnem temeljijo na nacelu kataloga izdelkov, tezava pa je ravno v tem, da je trzisce s tem postalo razdrobljeno. Ni namrec mogoce biti prisoten na vseh primernih avkcijskih trgih, kar zmanjsa ucinkovitost. Ta problem resujejo servisi, ki za neko stranko operirajo na vec trgih. Torej, ce zelimo prodati avto, ga prijavimo takemu servisu, ki ga bo naprej prijavil in zastopal pri vec avkcijskih hisah.
Iskanje parov
Vcasih ni problem v samem trgovanju, ampak v iskanju parov (matchmaking): prodajalca in kupca. Zato nekateri sistemi omogocajo prodajalcem, da definirajo predmet prodaje, kupcem predmet nakupa. Sistem nato sporoci obema za potencialnega poslovnega partnerja., ki zeli kupovati ali prodajati isto stvar. To je le se en primer uporabnosti elektronskega poslovanja, ko iskanje ni vec potrebno.
Skupnosti
Obstajajo tudi omrezne skupnosti (communities), kjer si kupci izmenjujejo izkusnje in mnenja glede izdelkov in ponudnikov. Tu sicer ne gre za dejansko trgovanje ampak predvsem za izmenjavo mnenj.
|
Infrastrukturni pristop k storitvam ne temelji na cloveku razumljivem vmesniku, ampak na tehnicni infrastrukturi, sestavljeni iz dobro definiranih protokolov, storitev in strukturiranih informacij, in namenjeni za uporabo aplikacijam samim brez nujne prisotnosti cloveka. Ti programi so lahko popolnoma avtomatski, lahko pa so to tudi uporabniski vmesniki, ki cloveku omogocajo uporabo infrastrukture. Servisi, namenjeni rocni uporabi, tudi sami skoraj vedno temeljijo na avtomatski infrastrukturi, dostopa do katere pa ne dovoljujejo mimo vmesnika.
To infrastrukturo lahko sicer odpremo tako, da izdelamo programe, ki znajo uporabljati rocna orodja, s tem da prebirajo HTML strani in na ustrezna mesta vnesejo zeljene podatke, je pa tak pristop nevarno nerobusten in drag. Drugi nacin odpiranja so posredniski servisi, kot na primer tisti, ki smo ga omenili pri avkcijah. Bolj smiselno pa je izhajati iz ideje robustne trzne infrastrukture, do katere dostopajo razlicni vmesniki, saj se podjetju bolj splaca samim odpreti svojo infrastrukturo, kot pa da jo z zasluzkom odpirajo posredniki. Temu vcasih pravijo tudi brezbrskalniski splet (browserless web), kjer se namesto ljudi na splet povezujejo poslovni procesi.
Pri B2C je bistven poudarek na uporabniskih vmesnikih, saj je na drugi strani skoraj vedno posameznik, ki nima lastnega elektronskega informacijskega sistema. Podrocja uporabe za odprto infrastrukturo so zato predvsem pri B2B.
Pojavlja se tudi tendenca k vecji avtomatizaciji nekaterih relativno kompleksnih operacij. Na primer, preucuje se uporabo tehnologije avtonomnih agentov za izvajanje operacij trgovanja, od iskanja najboljse ponudbe, do dogovarjanja o cenah. Posamezni agenti naj bi namrec bili sposobni komunicirati med seboj. Pogoj za tako funkcionalnost je seveda dobra semanticna definiranost podatkov in njihova odprtost. Ob tem je treba priznati, da se vseh storitev ne splaca realizirati avtomatsko. Pri nekaterih odlocitvah so pomembni psiholoski faktorji, ki jih je tezko racunalnisko modelirati, druge odlocitve pa so preredke ali prekompleksne za smiselno avtomatsko obdelavo.
Ceprav je bilo v zadnjem casu veliko napredka na tem podrocju, so uporabe zaenkrat predvsem na iskanju in zbiranju informacij za cloveka, se nekaj casa pa agenti verjetno ne bodo sprejemali odlocitev. Kljub temu nadaljnji razvoj agentov ni mogoc brez odprte infrastrukture za elektronsko trgovanje.
V nadaljevanju si bomo pogledali, kako ta infrastruktura izgleda. Porazdeljen in zvezdni pristop in ne potrebujeta standardne infrastrukture, ravno tako pa sta ze uporabljana v praksi, marsikaj novega pa prinasa koncept elektronskega trga, ki pa nujno zahteva standardizacijo transakcij.
Za uspesno izvedbo neke transakcije med dvema stranema zadosca usklajen format sprocil na obeh straneh, in protokol, ki je ponavadi dolocen ze s strukturo sporocil. Obe strani se potem na poljuben nacin med seboj elektronsko povezeta in opravita transakcijo. Gre torej za RIP, kjer je lahko format sporocil v skladu z zadnjo modo v XML. Infrastrukture pri tem pristopu pravzaprav ni, saj aplikacije med seboj komunicirajo neposredno. Ta tehnologija dobro deluje v kontekstu decentraliziranosti medmrezja, bi pa bila cena povezovanja vecjega stevila podjetij zelo visoka, saj vsaka posamezna povezava zahteva dogovor glede protokola, sporocil ter implementacije.
Ker sta pri povezavi prisotni le dve strani, je zaupnost komuniciranja enostavno zagotoviti, za avtenticnost pa je potreben elektronski podpis. Ta pristop je primeren, ko se izmenjujejo specificni podatki, ki jih nima smisla poskusati standardizirati ali odpreti. V primeru, da elektronskega podpisa ni, ali pa ko je njegovo uveljavljanje problematicno, se lahko obe strani zaneseta na zaupane posrednike, recimo banko, ki zagotovi, da so financna sredstva na razpolago in bo placilo izvedeno, in logisticno druzbo, ki zagotovi, da je prejelo in bo dostavilo paket.
Vcasih je ena od strani pri komunikaciji dovolj mocna, da drugi strani zapove nacin komunikacije. To pride v postev za storitve bank, preskrbovalne verige podjetij z vec dobavitelji (e-buyer), ter prodajne verige podjetij z vec kupci (e-seller). Mocnejsa stran pripravi za zunanji dostop svoj osrednji informacijski sistem, zarisce (hub), s katerim komunicirajo njihovi poslovni partnerji. Iz tega nastane vzorec podoben zvezdi s zariscem v centru in vec zarki. Zarki morajo ponavadi zariscu tudi zaupati.
Manjsa podjetja so zato povezana z vec zarisci, vecja podjetja (market makers) pa vzdrzujejo svoja zarisca, se pa lahko tudi sama kot zarki povezujejo s se vecjimi. Zarisce definira svoj specificni nacin komunikacije s svojimi lastnimi protokoli. Vec zarisc si med seboj ni nujno podobnih, razen v zdruzljivosti na nivoju nizkonivojskih omreznih protokolov.
Ureditev razmer na svetovnem spletu temelji na servisih (web servers), do katerih se povezujejo stranke in njihovi spletni brskalniki (web browsers), tako da je zvezdna organizacija skoraj osnovna, ce ne le najbolj ocitna. Pri vmesniskih storitvah clovek interpretira besedilo na spletni strani in vstavi ustrezne podatke na prava mesta, tako da standardizacija ni potrebna in zvezdne transakcije delujejo ucinkovito in relativno poceni. Pri avtomatski komunikaciji pa je treba prilagoditi programsko opremo, da deluje s podatki zarisca, kar je se posebej za manjsa podjetja precej drago. Ce ima vec zarisc podobno funkcijo, bi bilo smiselno, da se te funkcije uporabljajo na standarden nacin. Do tega se bo prislo, ko bodo zasnove velikih podjetij posnemala manjsa, da bi lahko tekmovala, ali pa ko bodo sprejeti in upostevani ustrezni standardi. Stroske zmanjsa prevajalno posrednistvo, se stranke povezejo s prevajalnim servisom, ki potem prevaja komunikacijo z nestandardimi zarisci.
Ta pristop je ze prisoten v praksi. Banke so omogocile dodatne storitve in s tem odprle sirso placilno infrastrukturo koncnim uporabnikom. Med seboj banke komunicirajo s porazdeljenimi in standardiziranimi transakcijami. Seveda pa lahko tudi druga podjetja ponudijo svoje storitve tudi preko vmesnikov za avtomatke transakcije. Na primer, elektronska avkcijska hisa eBay je novembra 2000 dokumentirala svoj nestandardni programski vmesnik, ki omogoca avtomatizirano uporabo njihovih avkcijskih storitev.
Elektronski trg omogoca kupcem ter prodajalcem, da preko njegove infrastrukture izmenjujejo podatke, potrebne za izmenjavo predmetov prodaje. V razdelku 2.1 smo spoznali primere elektronskega trgovanja. Dobra zasnova infrastrukture elektronskega trga mora omogocati enostavno realizacijo razlicnih nacinov trgovanja, torej poizvedbe, objave, iskanja parov prodajalec-kupec, avkcije in borze. Elektronski trg predstavlja zarisce, vsa podjetja pa zarke. Na ta nacin se zagotovi obstoj enotnega nacina komunikacije. Namesto, da bi se morala manjsa podjetja prilagajati vec vecjim, se tu prilagodijo vsi in to le enkrat. Velikim podjetjem pa ni treba vzpostavljati in vzdrzevati lastnih elektronskih trgov, ceprav bi si to mogoce zelela.
En od idealov medmrezja je popolna decentraliziranost. Zavedati pa se moramo vzrokov za ta ideal, da se ne bi sklicevali nanj, ko ni treba. Decentraliziranost je pomembna, ce hocemo zagotavljati delovanje sistema tudi v primeru odpovedi posameznih clenov omrezja. Centralizirani sistemi imajo sibke tocke, ki so kriticnega pomena za delovanje celotnega sistema. V primeru trgovanja, pretirana decentraliziranost ni vec tako pomembna, ce le imamo zanesljive trzne centre, kjer resujemo problem zanesljivosti z lokalno redundanco. Decentralizirano trgovanje z enim samim tipom izdelka namrec zahteva prisotnost ene same strani na vseh trgih, kar ne prinasa skoraj nobene prednosti. Porazdeljenost je sicer smiselna po podrocjih, kjer pa so na vsakem podrocju prisotni vsi, ki se z njim ukvarjajo. Kljub porazdeljenosti je zazelena usklajenost delovanja: nesmiselno je imeti drugacno metodo trgovanja za vsak posamezen elektronski trg.
Centralizacija ne pomeni nujno, da se vse transakcije opravljajo preko osrednjega trga. Trg je lahko le informacijsko vozlisce, v katerem se najdejo partnerji in dolocijo pogoji, same transakcije pa partnerji med seboj opravljajo tudi neposredno. Pri elektronskem poslovanju pa velja tudi to, da je lahko kdorkoli v centru, saj fizicna lokacija ni pomembna.
Pomembno vprasanje je, ali naj se elektronski trgi razvijajo v organizaciji podjetij, ali naj postanejo element javne infrastrukture. Ce postanejo element javne infrastrukture, to odpira zelo zanimive moznosti, da bodo na njih prisotni tudi davcne uprava in zakonodaja. S tem bi se pohitrili pravni postopki, kot tudi pocenilo revidiranje poslovanja. Mozne bi bile dodatne funkcije, kot je na primer formalno prevzemanje odgovornosti. Na primer, prevzemanje obveznosti lahko temelji na naslednjem protokolu: po objavi pogodbe, morata obe strani v nekem dolocenem obdobju predloziti potrditev v obliki elektronskega podpisa. Pri tem obstoj in vsebina pogodbe ne moreta biti sporna. Osnovni elektronski placilni promet je ze realiziran in ni treba, da bi elektronski trg zahteval prenovitev infrastrukture. Seveda pa bi lahko bile tudi bancne in druge financne storitve prisotne na elektronskem trgu.
Za realizacijo trga je potreben obsezen nabor pravil in standardov. Verjetno je ob tem najbolj smiselno izbrati enega izmed predlogov, ki bo sluzil kot podlaga. Ti standardi pa tudi niso dovolj natancno doloceni, saj so poleg samih sporocil pomembni tudi protokoli, povezani z razlicnimi pristopi k trgovanju, pa tudi protokoli objavljanja informacij v sistemu. Na primer, bistvena znacilnost borze in avkcij je javno objavljanje cene ter protokoli za kupovanje in prodajo v realnem casu. Vazno je tudi obravnavati razlicne vrste napadov, ki bi utegnili onemogociti delovanje sistema.
Mogoce najpomembnejsa trenutna uporaba odprtih elektronskih trgov je za specializirane trge, na primer izravnalne trge za energetiko, ter trg surovin za kemijsko industrijo. Na takih trgih nastopa obvladljivo stevilo partnerjev, vsak od katerih ponavadi in kupuje in prodaja, transakcije morajo potekati skoraj v realnem casu, surovine so standardne in nastopajo v velikih kolicinah, hkrati pa je skupen promet dovolj majhen, da uvedba borz do sedaj ni bila ekonomsko smiselna.
Nekatera podjetja ponujajo programsko opremo namenjeno majhnim elektronskim trgom, ki vecjim podjetjem omogocijo elektronsko trgovanje s svojimi prilagodljivimi dobavitelji. Ti trgi imajo svoje lastne interne protokole in se vecinoma ne poskusajo prilagajati dogovorjenim standardom. V praksi to pomeni, da mora biti ta programska oprema namescena tako pri prodajalcih, kot tudi pri kupcih, programska oprema razlicnih proizvajalcev pa ni med seboj usklajena. Ceprav se pojavljajo elektronski trgi v lasti javne administracije in vojske, na primer v ZDA, so ovire za nadaljnji razvoj omejene izkusnje, pomanjkljivi standardi in potreba po mednarodna koordinaciji med trgi.
Mednarodna koordinacija pravzaprav ne predstavlja pomembnejsega problema, saj je bolj smiselno med seboj povezovati trge istega podrocja kot pa zahtevati prisotnost enega samega podjetja na vec ekvivalentnih trgih. Tudi v primeru, da povezava trgov ni izvedljiva, znajo vsa podjetja znotraj neke drzave uspesno sodelovati z enotnim elektronskim trgom, kar pomeni, da zadosca le enkratna realizacija prevajalnika med jezikom enotnega trga in nekim drugim jezikom.
Koncept integracije preskrbovalnih verig (Supply Chain Management) oznacuje nacin dela, kjer dogovarjanje o nakupu in prodaji poteka dinamicno in v naprej, kot element planiranja proizvodnje. Izdelek se izdela iz polizdelkov, ki so spet sami izdelani iz polizdelkov. Da bi proizvodnja mehko tekla, se je v preteklosti gradilo draga skladisca. Cenejsa alternativa temu je paradigma JIT (Just In Time), ko dobavitelji dobavljajo polizdelke takrat, ko se jih rabi, pri cemer se polizdelke napoti neposredno v proizvodnjo.
Tako sodelovanje med podjetji v okviru elektronskega poslovanja vcasih zahteva specificne protokole, ki pa imajo prakticno enako vlogo, kot jo imajo protokoli, povezani z elektronskim trgovanjem. Zato je skoraj vse, kar smo omenili v prejsnjih razdelkih, se posebej, kar se tice standardov, relevantno tudi za podrocje preskrbovalnih verig. Marsikateri standard za elektronsko trgovanje, ki ga bomo omenili v razdelku 4 pravzaprav ze vkljucuje elemente, ki omogocajo koordinacijo poslovanja in integracijo preskrbovalnih verig.
Pri nacrtovanju elektronskega trga pa je pomembno ustrezno obravnavati tudi uporabo trga kot elementa pri vzpostavljanju preskrbovalnih verig. Glavno podrocje uporabe je za bolj ali manj standardne a raznolike izdelke, ki jih proizvaja vecje stevilo prodajalcev. Integracija preskrbovalnih verig je kljub temu omogocena z elektronskim trgom, saj transakcije stanejo bistveno manj, zato se jih lahko opravlja redno, v skladu s planom proizvodnje. Pri tem je koristno imeti nacrtovanje proizvodnje povezano z obravnavo ponudb in povprasevanj na trgu, saj je za JIT nujno natancno oceniti in uskladiti casovne in cenovne okvire izvedbe nekega projekta. To usklajevanje bi moralo biti element avkcijskega trgovanja, kjer se ne spreminja le cena, temvec tudi zahteve in pogoji.
V tem razdelku bomo na kratko opisali tehnologijo, ki je primerna za elektronsko poslovanje. Tehnologija mora resevati predvsem probleme povezane z varnostjo, prenosom in formatiranjem sprocil. Orodja, ki bodo tule predstavljena, spadajo predvsem na podrocje medmrezja (internet). Obstaja namrec veliko alternativ iz zelo razlicnih virov, medtem ko se v okviru organizacij IETF in W3C zbirajo med seboj dobro povezani standardi, ki mogoce predstavljajo boljse izhodisce. V primeru, da je bralcu kaka tehnologija ze znana, bo njen opis preskocil.
Brez kriptografije bi elektronsko poslovanje preko javnih racunalniskih omrezij bilo skoraj nemogoce. Kriptografija se tu ne nanasa le na zascito pred branjem podatkov s strani nepooblascenih ljudi, saj je v kontektstu elektronskega poslovanja predvsem pomembno zagotavljanje avtenticnosti elektronskih podpisov. Pred kratkim je bil v Sloveniji sprejet zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (Ur. l. RS, st. 57/2000), v okviru katerega se priznava avtenticnost ustreznih elektronskih podpisov v elektronskem poslovanju, kot tudi v upravi, sodstvu, ipd. Elektronski podpis mora po omenjenem zakonu zadoscati naslednjim lastnostim:
Kljub akreditacijam in elektronskim podpisom, ostajajo problemi uveljavljanja dogovorov med strankami v razlicnih drzavah. Dokler ustrezna zakonodaja ne bo omogocala uveljavljanja pravic na ravni celotnega sveta, se bodo morala podjetja in obcani zanasati na zaupanje ali na zaupane mednarodne posrednike, na primer na mednarodne banke ali njihova zdruzenja (VISA).
Banke so zaupane ustanove, ki zagotavljajo, da bodo res izvrsile obljubljeno, poleg tega je njihovo delovanje bolj natancno nadzorovano. Drugacen problem se pojavi, ko na drugi strani nimamo banke, ampak servis podjetja, ki mu ne zaupamo. Podjetje lahko dobi placilo preko zaupane banke, nimamo pa zagotovila, da bo podjetje izvrsilo dobavo. V taki situaciji trenutno se ni splosne resitve. Tudi ce bi obstajala pogodba, se ne moremo izogniti problemu jurisdikcije nad sedezem podjetja in pa dejstvu, da stranka v bistvu posluje s programom in ne s clovekom.
Za razliko od programskih jezikov, ki obravnavajo predvsem postopke, opisni jeziki opisujejo podatke. Paradigma opisovanja podatkov je oznacevanje, kar pomeni, da nek del podatkov oznacimo z doloceno znacko ali oznako (tag). Oznake predstavljajo tipe, ki jih lahko tudi gnezdimo. Na primer, v verjetno najbolj znanem jeziku za oznacevanje, HTML (HyperText Markup Language), oznaka <p> pomeni zacetek </p> pa konec odstavka, podatki med oznakama pa so besedilo odstavka.
XML (Extensible Markup Language) je poskus, da bi ustvarili standardni nacin shranjevanja poljubnih tipov strukturiranih podatkov, ki je tekstnem formatu, razumljivem cloveku in racunalniku. Pomembna je predvsem vizija, da bi dejansko skoraj vse podatke istega tipa shranjevali na isti strukturiran nacin, kar bi omogocilo izmenjavo podatkov med razlicnimi programskimi paketi, aplikacijami ter operacijskimi sistemi. To bi v spletu omogocilo uporabo strukturiranih baz in omogocilo nova podrocja uporabe, kot recimo avtomatsko obdelavo. Ob tem je zelo vazno opozorilo, da je XML le okolje za oznacevanje besedila in samo po sebi se ne prinasa kake proceduralne funkcionalnosti. Na primer, dve bazi podatkov lahko med seboj izmenjujeta podatke kot XML datoteke.
Zanimiva je tudi primerjava XML z SGML (Standard Generalized Markup Language), katerega podmnozica je XML. Vsak pravilno strukturiran dokument v XML je v skladu s standardom SGML. SGML je zelo kompleksen standard in ta kompleksnost je tudi ovira pri prenosu v uporabo. XML poskusa ohraniti pogosto uporabljani del funkcionalnosti, manj uporabljane lastnosti pa zavrze z namenom ohranjanja enostavnosti.
XML je metaformat, kar pomeni, da doloca le strukturo, ne pa tudi vsebine predstavitve nekega tipa informacij. Torej, sintaksa je standardna, semantika pa ostaja nestandardna. Na primer, HTML je specificen format za shranjevanje podatkov o povezanem besedilu (hypertext), kjer sta natancno doloceni obe, semantika in sintaksa. XML omogoca nadgradnja funkcionalnosti HTML, na primer z uporabo XSL (Extensible Stylesheet Language) lahko definiramo obliko prikaza nekega besedila tako, da definiramo, kako se prikaze nek tip podatkov, definiran z neko oznako (na primer naslov, tabela, pa tudi kaj kar sami definiramo). To nam omogoca, da ucinkovito prikazemo nek tip podatkov z uporabo splosne programske opreme za prikaz podatkov.
Bistvo uporabnosti XML je torej definicija lastnih tipov. To naredimo tako, da definiramo sintakticne lastnosti posameznih oznak z jezikom DTD (Document Type Definition), ki je lahko v isti ali v loceni datoteki. Alternativo na visjem nivoju z bolj kompleksnimi tipi pa predstavlja predlog XML Schema, kjer lahko podatkom znotraj neke oznake pripisemo splosnejse tipe. XML Schema definira nekaj osnovnih tipov, npr. sekvenca (sequence), element (element), enostavni tip (simpleType), kompleksni tip (complexType), omejitev (restriction), niz (string), decimalno stevilo (decimal), itd. Na tak nacin definicija tipov vsebuje tudi elemente semantike, enostaven primer tega so omejitve intervalov za stevila.
Relevantna tehnologija je tudi RDF (Resource Description Framework), ki je namenjen opisovanju lastnosti povezav med objekti na spletu z namenom omogociti t.i. semanticno omrezje (semantic web). Na primer, v HTML znotraj nekega dokumenta navedemo le URL (Uniform Resource Location) nekega podatka, ne da bi ob tem povedali, kaksno pomen ima ta povezava. Pri RDF te povezave zamenjajo predikati, ki opisejo pomen povezave s predikatom (predicate, property type) med subjektom (subject, resource) in objektom (object, property). Na primer, nek clanek lahko povezemo z objekti avtorja in naslova clanka. Pri tem gre za predikat Avtor, subjekt je clanek, objekt pa ime avtorja. RDF je grajen na osnovi XML, saj je konvencija za opisovanje predikatov v XML. Poleg nekaterih standardnih tipov se lahko specificni tipi definirajo z uporabo RDF Schema, podobno kot z XML Schema. Za nek predikat lahko z RDF Schema povemo, da je tranzitiven, da je specificen primer nekega drugega predikata in tako naprej. Gre torej za precej mocno orodje, s katerim lahko gradimo ontologije.
SOAP (Simple Object Access Protocol) je namenjen izmenjavi strukturiranih ali tipiziranih informacij med enakovrednimi (peer) racunalniki v omrezju z XML. Sestavljajo ga 3 komponente: ovojnica (envelope), ki oznacuje, kaj je v sporocilu, komu je namenjeno in ali je opcijsko ali obvezno; drugi komponenti sta pravila kodiranja ter RPC predstavitev, pri cemer prva doloca, kako se podatki posameznih tipov shranjujejo v podatkovnem toku (data stream), druga pa opisuje klice procedur na drugih sistemih ter njihove odgovore. Namen SOAP je ponuditi enostaven podatkovni protokol, ki temelji na XML in HTTP, ne da bi ob tem morali omogocati kompleksno proceduralno infrastrukturo druhih standardov (CORBA, DCOM). Seveda pa ima enostavnost tudi svojo ceno pri ucinkovitosti. Ob tem omenimo se konkurenco SOAP, ki pa ni v taki meri skladna z ideali XML in medmrezja: CORBA, DCOM/ActiveX, DCE, Java-RMI, PVM, Unix RPC.
Prehajanje podjetij na splet je bilo relativno neorganizirano. Prisotnost je bila usmerjena k koncnim kupcem. Njim je ponavadi vaznejsa estetika in originalnost ter buticni, oblikovalski pristop je bil popolnoma ustrezna. Ceprav obstajajo tudi standardizirane trgovine, je to na spletu manj pomembno, saj zadosca en sama virtualna trgovina kot vmesnik med kupcem in prodajalcem za skoraj cel svet. Seveda bi se ta koncept v vecji meri pojavil tudi v virtualnem svetu, se posebej v kontekstu placevanja.
Poslovanje med podjetji pa nima takih znacilnosti in skodljivo bi se ga bilo lotevati na podoben nacin. Med poslovanjem med dvema podjetjema je na obeh straneh dostikrat tudi program, saj se morajo vse transakcije beleziti in obracunati. Ce zelita podjetji imeti avtomatizirano in integrirano poslovanje, mora biti programska oprema na obeh straneh usklajena.
Placilni promet je trenutno v Sloveniji do dolocene mere ze avtomatiziran, saj Agencija za placilni promet sprejema placilne naloge tudi po elektronski posti. Elektronska posta omogoca le omejeno izrabo moznosti sodobnih racunalniskih omrezij, kot so na primer interaktivnost, delovanje v realnem casu ter moznost popolne avtomatizacije.
Agencija za placilni promet bo predvidoma ukinjena, racuni in placilni promet bodo v prihodnosti opravljale banke. Banke v zadnjem casu pripravljajo vmesnike za svoje stranke. Ti vmesniki v glavnem temeljijo na spletu in omogocajo opravljanje bancnih storitev za obcane in samostojne podjetnike. Zaenkrat je funkcionalnost omejena na placevanje in vpogled do stanja in transakcij. Banke, podobno kot racunalniska podjeta, nimajo nujno interesa omogocati zdruzljivega dostopa do njihovih storitev, kar utegne povzrociti vec nekompatibilnih placilnih vmesnikov. Sicer pa je izvajanje placil preko racunalniskih omrezij le drobcek vsega, kar obsega elektronsko poslovanje.
Pri kakrsnikoli komunikaciji je pomembno, da vse strani govorijo isti jezik. Zato je smiselno preuciti, kaksni dejavniki vplivajo na ta problem. Tezava je predvsem v tem, da je poslovanje izredno obsezno in dinamicno spreminjajoce se podrocje, kjer je zelo tezko predpisati le en nacin za predstavitev podatkov. Karkrsnikoli standardi v primeru elektronskega poslovanja so zelo tezavni, saj so podatki povezani z nacinom in vzorci poslovanja.
V tem kontekstu moramo kot alternativo strogim definicijam podatkovnih tipov in struktur poznati se koncepte reengineering in best practices. Pri t.i. best practices gre za to, da proizvajalec programske opreme ali kdo drug pripravi zbirko preverjeno dobrih nacinov poslovanja in vsakemu od njih pripise zbirko struktur podatkov. Podjetje potem izbere sebi najustreznejsi nacin (practice), s tem pa ima potem tudi pripravljene podatkovne strukture ter druge parametre za delovanje programske opreme. Reengineering pomeni, da namesto, da bi prilagajali programsko opremo trenutnemu nacinu poslovanja, raje poslovanje spremenimo in ga prilagodimo prej omenjenim best practices. V koncni fazi to prinasa relativno kompleksen prehod na novo programsko opremo, po drugi strani pa prinasa velike prihranke najprej pri izdelavi genericne programske opreme, sekundarno pa prispeva k zdruzljivosti poslovnih procesov pri razlicnih podjetjih, kar je bistveno v okviru elektronskega trgovanja.
V okviru standardizacije elektronskega trgovanja ni pomembno le standardizirati procesov, protokolov ter vsebine sporocil, ki se komunicirajo v okviru elektronskega trgovanja, temvec tudi ostale komponente infrastrukture:
Trenutno so glavna gonilna sila razvoja racunalniskih tehnologij podjetja, ki se borijo za uveljavitev in za dobicek. V relativno omejenem casu morajo na trzisce dati izdelek, ki prinasa dovolj funkcionalnosti, da ga stranke kupijo. V takih razmerah izdelki s podobno funkcionalnostjo niso zdruzljivi, standardov pa ni. Vcasih se to dogaja tudi zato, ker zeli vsako podjetje svoje stranke omejiti na svoj izdelek in jim onemogociti enostaven prehod h konkurencnem, ali pa ker v casu razvoja programerska podjetja med seboj ne komunicirajo. Na koncu pa mora stroske nezdruzljivosti placati vsaka stranka posebej ter gospodarstvo kot celota. Seveda pa podobno lahko pocne monopolisticno podjetje, ki zahteva od svojih bolj izpostavljenih poslovnih partnerjev, da se prilagodijo strukturam podatkov, ki jih diktira monopolist. Podobno tudi tule imetnik monopola zeli doseci in ohranjati cimvecjo odvisnost svojih poslovnih partnerjev.
S standardi lahko omogocimo zdruzljivost. Zdruzljivost zmanjsa trenje v ekonomiji, kar pomeni, da je strankam lazje zamenjati ponudnika storitev. S tem se poveca stopnja tekmovanja med proizvajalci programske opreme in s tem posredno tudi kvaliteta. Standardi pa se uveljavljajo na razlicne nacine: v okviru konzorcijev, standardizacijskih organizacij, de facto standardov ter priporocil.
Vecja podjetja in organizacije, uporabniki tehnologij elektronskega poslovanja, ki se zdruzujejo v konzorcije ali v delovne skupine, ki definirajo vmesnike za skupno poslovanje. Na primer, skupina trgovskih podjetij organizira svoj trg in s tem vzpostavi standard. Seveda pa gre tudi pri tem za razlicna tekmovalna trenja, tako da se lahko pricakuje vecje stevilo takih trgov. Podjetja se bodo morala vsakemu od njih prilagajati. V obeh primerih tudi ne moremo izkoristiti skupnih lastnosti elektronskega poslovanja na vec podrocjih, saj je programska oprema brez vecjih sprememb uporabna le na enem od njiih.
Trenutno obstaja vec iniciativ v okviru neprofitnih organizacij, katerih predlogi med seboj niso zdruzljivi: vecji so RosettaNet, CommerceNet, OAG (Open Applications Group), OASIS (Organization for Advancement of Structured Information Standards), BIC (Business Internet Consortium), ebXML (e-business XML), UDDI (Universal Description, Discovery, and Integration), cXML (Commerce XML), manjsih in bolj specializiranih pa je na desetine. Ta mnozicnost ni nujno negativna, saj bo mogoce izmed mnogih predlogov prezivelo le nekaj najboljsih, prav tako se pojavljajo pomembne konvergencne povezave, na primer UN/CEFACT (UN Center for Trade Facilitation and Electronic Commerce) in OASIS sta se zdruzila v ebXML, BizTalk in cXML se tudi integrirata, itd. Delo v okviru teh iniciativ se ni zakljuceno, ebXML naj bi recimo bil zakljucen maja 2001. Nekatere inciative so se omejile le na svetovalno vlogo in ne gradijo svojih predlogov, na primer BIC.
Na podoben nacin delujejo organizacije, ki se ukvarjajo samo z definicijo formata podatkov. Take organizacije so na primer ISO, ANSI, SIST, CEN, ITU, EU, UN/CEFACT, itd. Ponavadi so organizacije med seboj dobro usklajene, so pa njihovi standardi ponavadi zelo kompleksni. se pojavijo dokaj pozno in vcasih divergirajo. Ta zapletenost in obseznost predstavljata veliko oviro splosnemu sprejetju standardov. Kompleksnost izhaja iz tezenj po konsenzu, da bi v standardu bile upostevane ideje in pripombe vseh sodelujocih, dosti bolj kot pa koncna korist uporabnikov standarda z enostavno strukturo. Uposteva se lahko tudi dejstvo, da si sodelovanje v okviru delovnih skupin z mesecnimi sestanki na razlicnih lokacijah po svetu privoscijo le velike organizacije in podjetja, ki si lahko za razliko od manjsih podjetij kompleksnost privoscijo in s tem ohranjajo svojo tekmovalno prednost.
Najpomembnejsa kritika standardov pa je, da ti hitro zastarijo, ce se podrocje, ki ga pokrivajo, se hitro spreminja in razvija. Alternativa njim je prepuscanje iniciative trgu, ki si sam izbere najbolj dominantne pristope in jih posnema. Na ta nacin se vzpostavijo t.i. de facto standardi, kot so na primer Microsoft Windows, ali pa mogoce v prihodnosti SAP BAPI. Njihova razsirjenost ni nujno povezana s kvaliteto, ampak predvsem z dominanco. Razmislek o ucinkovitosti je sicer dokaj enostaven: v primeru vec konkurencnih izdelkov je treba vsako inovacijo implementirati veckrat, ali pa to sploh ni mogoce, ko so inovacije zascitene s patenti. Prav tako ima proizvajalec, ki mu je uspelo uveljaviti svoj izdelek kot standard, skoraj monopolisticno moc, s tem pa tudi nima vec takega interesa za nadaljnje inovacije. Po drugi strani pa so taki standardi bolj kompaktni, saj v njihovem nastajanju ni bilo vpliva konsenza.
Vcasih se pojavlja se srednja pot, kjer manjse neformalne skupine izdelajo javne predloge za standarde, s cemer je njihovo poslanstvo izpolnjeno. Nekatere organizacije za standardizacijo, na primer W3C (WWW Consortium) in IETF (Internet Engineering Task Force), ki sta odgovorni za uspeh svetovnega spleta, odobrita ucinkovite in enostavne standarde, ki jih pripravijo take neformalne skupine. V okviru IETF deluje skupina, ki se ukvarja z RIP za Internet (EDIINT). Seveda pa je temeljno poslanstvo W3C in IETF priprava najbolj osnovnih standardov, kot na primer XML, HTTP, SOAP, TCP/IP, na podlagi katerih gradijo ostali. Nekateri prej omenjeni konzorciji pa se ukvarjajo tudi s priporocili, oziroma z izbiranjem najboljsih drugje izdelanih predlogov.
Koncno, obstaja tudi pristop z repozitoriji, kjer se odrecemo standardnim podatkovnim tipom. Namesto tega so v repozitoriju podatkovni tipi definirani in dokumentirani. Torej, ce nekega sporocila ne razumemo, v njem vsaj dobimo kazalec na repozitorij, kjer dobimo podatke, potrebne za uspesno razumevanje sporocila. Ta pristop ni zanesljiv, ni poceni in ga ni mogoce realizirati z avtomatskim prevajanjem. Kljub temu je smiseln za ozka podrocja in zgodnje faze razvoja, ob tem pa vsaj ponuja podatke, ki so dokumentirani in razumljivi.
Omeniti velja se, da se v okviru dela na avtonomnih agentih ukvarja tudi z avtomatskim prilagajanjem razlicnim podatkom. Je pa ta tehnologija v se zelo zgodnjih stopnjah razvoja. Do takrat pa bo razvoj tehnologije agentov bistveno pospesen z uporabo cimbolj standardnih vmesnikov, saj so agenti le specificen pristop k avtomatizaciji operacij poslovanja. V zvezi s tem je relevantno delo na standardizaciji komunikacije med agenti ter shranjevanje naprednejsih podatkov, kot na primer pravil.
Standarde in predloge, ki so bili omenjeni v prejsnjem razdelku lahko razdelimo po skupinah. Vecina jih temelji na XML, ki ga doloca W3C. Za XML se lahko pripravi tipe, ki so shranjeni v repozitorijih. OASIS/XML.org in BizTalk.org sta konkurencna repozitorija. Ogrodje (framework) predstavlja usklajeno skupnost razlicnih semanticnih definicij tipov, predstavljenih v DTD ali XML Scheme. Taka ogrodja so eCo, ebXML in BizTalk. V ogrodja pa se vklapljajo vsebinski tipi, ki imajo doloceno semantiko. Ti so XML/EDI, Simpl-EDI, cXML, OAGI, Requisite, FINXML, CBL, HL7 in drugi. Ogrodja pri tem tudi dolocajo proces sprejemanja vsebinskih tipov. Rosetta je od ostalih pristopov sirsa, saj pokriva stopnji ogrodja in vsebine, njena arhitektura pa ne temelji na repozitorijih.
RosettaNet, eden izmed najnatancnejsih predlogov, ne standardizira le sporocil, temvec tudi procese ter protokole. Zato ne potrebuje niti ogrodja niti repozitorija, saj jih implicitno pokriva, cemur pravimo vertikalni standard.
Sporocila v RosettaNet temeljijo na definiciji slovarjev (dictionaries), ki opisujejo lastnosti (recimo: ime racuna, ulica, mesto, datum dobave, ipd.), ali entitete (entities), sestavljene iz lastnosti (properties) (recimo: porocilo o prodaji, opis porocila, narocilo, podatki o podrocnem davku, ipd.). Slovarji vsebujejo tudi instance entitet (entity instances), ki opisujejo mnozice (na primer: valuta, jezik, tip kreditne kartice), ter osnovne podatkovne entitete (fundamental data entities), ki opisujejo tipe (na primer: stevilka bancnega racuna, stevilka ceka, casovni zig, ipd.). Doloceni so splosni slovarji, za dolocene dejavnosti in podrocja dela pa tudi specificni slovarji.
Protokoli v RosettaNet pokrivajo 8 nivojev nad transportnim nivojem omrezja, od spodaj navzgor: varnostni (security), prenosni (transfer), sporocilni (message handling), agentni (agent), storitveni (service), procesni (process), transakcijski (transaction), akcijski (action).
Procesi RosettaNet so razdeljeni v kompleksno hierarhijo s 3 nivoji, ki omogoca zelo kompleksne operacije. Na primer, v grozdu (cluster) o upravljanju z zalogami (inventory management), v segmentu o sodelovanju pri napovedovanju (collaborative forecasting), je proces (Partner Interface Process) o obvescanju prejemnika o napovedih narocil (notify of order forecast), podrobnosti katerega doloca pogodba o trgovanju (Trading Partner Agreement).
Microsoftov BizTalk je ovojnica za podatke v XML. To omogoci, da lahko nek poljuben dokument v XML prilagodimo konvenciji, ki omogoca obravnavo znotraj BizTalk. Microsoft ponuja tudi repozitorij za podatkovne tipe, BizTalk.org.
Ogrodje eCo ustvarja neprofitna organizacija CommerceNet. eCo temelji na semanticni integraciji tipov, registraciji ponudb in uporabi agentov pri kupovanju. eCo daje velik poudarek na podporo velikega stevila uporabnikov trga. eCo sestavljajo naslednji nivoji: podatkovni element, dokument, interakcija, storitev, poslovni nivo, trg, najvisji nivo pa je Commerce Network. Na najvisjem nivoju lahko izvajamo poizvedbe o lastnostih posameznih trgov.
V eCo se vklapljajo XML DTD in specializirane standardne XML sheme, na primer Common Business Language, Catalog Information Specification, Channel Definition Format, Internet Content Exchange, Open Buying on the Internet, Open Financial Exchange, Open Trading Protocol, Simpl-EDI in se drugi.
ebXML je zgrajen na podlagi ovojnic za sporocila, ki se jih lahko prenasa po razlicnih protokolih (HTTP, SMTP, FTP, ...), pri cemer so natancne specifikacije podatkov shranjene v repozitorijih. Svoj lasten predlog protokola za komunikacijo je organizacija zavrgla in sprejela SOAP. Od podjetij ga podpira predvsem Sun, od organizacij pa OASIS in UN/CEFACT, ustanovljen je bil avgusta 2000, zasnovo infrastrukture pa bodo predstavili marca 2001.
CBL je zbirka z vnaprej definiranimi podatkovnimi tipi za XML. Namenjena je izmenjavi poslovnih dokumentov, na primer opisov izdelkov, narocil, racunov in dobavnih urnikov. Temelji torej predvsem na komponentah. Glavni pokrovitelj tega ogrodja je CommerceOne, ki je CBL nadgradil v ogrodje eCo. Internet Content Exchange (ICE) v organizaciji CNet in drugih doloca protokole in sheme za dostavljanje informacij (na primer novic) uporabnikom. Iniciativo Open Buying on the Internet (OBI) so zaceli American Express in druge organizacije z namenom avtomatizacije nabav pisarniskih in vzdrzevalnih potrebscin za velika podjetja, kar je sicer trg podjetja Ariba.
cXML razvija konzorcij pod vodstvom podjetja Ariba. Temelji na enostavnih podatkovnih tipih, namenjenih izmenjavi informacij o ponudbi in transakcije, na primer narocila, spremembe narocil, potrditve, placila, ipd. Definira tudi protokole, ki so lahko enosmerni ali tipa zahteva/odgovor. Microsoft in Ariba nameravata cXML vgraditi v BizTalk.
XML/EDI se nanasa na prepisovanje obstojecih ANSI X12 RIP standardov v XML brez kaksnih sirsih sprememb. Simpl-EDI je poenostavljen prepis specifikacij UN/CEFACT v XML. OAGI je vkljucen v BizTalk in ponuja zbirko kakih 150 sporocil, ki opisujejo narocanje, nabavo, dobavo, logistiko, ipd.
Dokaj specificni UDDI je namenjen iskanju storitev na spletu. Predvsem gre za to, da podjetja omogocijo dostop do informacij o njihovih izdelkih in storitvah, oziroma najdejo poslovne partnerje in stranke. Programski vmesnik (API) omogoca iskanje dolocenih storitev, dobivanje informacij o njih, pa tudi omogoca dodajanje in odstranjevanje teh podatkov. Komunikacija temelji na SOAP, podatki in komunikacija pa so v XML. UDDI je razdeljen na tri vrste vsebin: bele, rumene in zelene strani. Bele strani vsebujejo imena podjetij ter njihove opise v smislu podrocja dela ter storitve, ki jih posamezno podjetje uporablja, in protokole, ki jih podjetje podpira. Rumene strani opisujejo podjetja z njihovo geografsko lokacijo ter oznakami poslovnih funkcij, kot jih dolocajo vlade in mednarodni dogovori. Zelene strani vsebujejo specificne informacije o tipih dokumentov, ki jih podjetje lahko sprejme, o vstopnih tockah do podjetja ter o tehnologiji, ki jo podjetje uporablja in podpira.
Nekatere organizacinje so se odrekle pripravi lastnih standardov. Na primer, BIC nima namena dolocati standardov temvec te le priporocati. Nastal pa je kot odziv podjetij s podrocja programske opreme (npr., Microsoft, SAP, CA), na iniciativo RosettaNet, za katero so predvsem podjetja iz podrocja elektronike. Ustanovljen je bil konec novembra, 2000.
Precej starejsih standardov za RIP ze obstaja, na primer ANSI ASC X12 je standardiziral 300 tipov poslovnih dokumentov. Podobno ima tudi UN/EDIFACT javno dostopno zbirko 200 standardnih sporocil (United Nations Standard Message - UNSM), kar je tudi ISO standard 9735, sprejet leta 1987. V delovnem telesu UN/ECE WP.4, ki pripravlja UN/EDIFACT je prisotnih preko 60 drzav ter razlicne organizacije: EC, IATA, International Chamber of Commerce, ISO, International Chamber of Shipping, EAN, itn. V Sloveniji imamo interesno skupino EAN v okviru GZS. EAN predlaga nacin implementacije in razlago standarda UN/EDIFACT, v prihodnje pa bo tudi predlagal svoje lastne XML standarde, na primer za podporo poslovnih procesov narocanja, razposiljanja ter fakturiranja.
Standardna sporocila EDIFACT se lahko deli v sporocila z osnovnimi podatki (mere proizvodov, imena), sporocila s podatki o partnerju, sporocila z informacijami o proizvodih, sporocila poslovnih transakcij (ponudbe (rok dobave, placilni pogoji, cene, popusti, takse, ...), narocila (kolicine, datumi, kraj dostavem, ...), logistika in transport, racuni in nakazila), planiranje (predvidevanja o dostavi, prodaji in zalogah) ter porocila o zgradbi in nacinu obdelave sporocila (potrditve prejema, ipd.).
Trenutno poteka vec iniciativ, da bi svoje standarde prilagodili XML. Novejsi standardi v vecji meri temeljijo na XML. Evropska skupnost ima pilotski projekt XML/EDI v okviru CEN/ISSS (European Committee for Standardization: Information Society Standardization System). Znotraj EEMA (European Forum for Advanced Business Communications) je delovna skupina EDI/EC, ki sodeluje z UN/EDIFACT. JECALS na Japonskem preizkusno prilagaja svoje RIP standarde za XML.
Po porocilu Jupiter MMXI Europe je v Evropi okrog 500 B2B portalov, od katerih naj bi jih prezivelo le 100. Trenutno se preko njih trguje z 185 miljoni USD, kar pa naj bi do leta 2004 naraslo na 1.7 miljarde USD. Uspesni trgi imajo podporo ostalih podjetij, veliko prometa in podporo uporabnikom. Najuspesnejsih 10 v Evropi po mnenju Jupiter MMXI je angleski Acequote (pisarniske potrebscine), Buildonline (gradnja), Band-X (trg komunikacijskih kapacitet), nizozemski EumediX (medicinske potrebscine), svedski Phonetrade (telefoni) ter Eu-supply.com (gradnja), nemski Goodex (industrijska oprema), Mondus (poslovne potrebscine), irski IngredientsNet.com (prehrambene surovine) ter belgijski PEFA.com (ribe). Obstajajo tudi splosni trgi, na primer cc-markets, ki so ga ustanovili BASF, Degussa-Huels, Henkel in SAP, in Integrated Business Exchange (IBE), ki bo namenjen vsem podjetjem z obmocja Skandinavije in Finske.
Orodja, ki omogocajo izgradnjo elektronskih trgov, so MarketSet, ki je nastal v sodelovanju CommerceOne in SAP, ki omogocajo ustanovitev splosnih trgov, torej takih, kjer nobeno podjetje nima izrazito dominantne vloge. Drugi elektronski trgi iz CommerceOne so namenjeni predvsem velikim podjetjem in vsebujejo vec odprtih storitev, na primer: avkcije, primerjalno iskanje po katalogih, nabavo, upravljanje z dokumentacijo, analitiko dobaviteljev, nacrtovanje proizvodnje (potrebno za SCM). Posamezni elektronski trgi iz CommerceOne se med seboj tudi povezujejo v Global Trading Web, vsi pa tudi temeljijo na XML. Je tudi precej konkurence: IBM ponuja vzorcno realizacijo e-Marketplace v okviru WebSphere Commerce Suite. Oracle ima e-Business Suite s funkcionalnostjo elektronskih trgov. HP ponuja e-Speak, ki omogoca pripravo odprtih storitev (za poljubne transakcije) in je zdruzljiv z BizTalk, CommerceNet in RosettaNet, povrh tega pa je na voljo skupaj z izvorno kodo.
To besedilo zagovarja koncept odprte infrastrukture, za razliko od vmesniskih pristopov k elektronskem trgovanju, ki so na voljo zdaj in jih lahko uprabljajo le ljudje. Z odpiranjem infrastrukture se bo omogocila avtomatizacija. Avtomatizacija pa dopusca uporabo ucinkovitih nacinov trgovanja v scenarijih, ki jih podjetja trenutno se ne obravnavajo na ucinkovit nacin. Na primer, podjetje z veliko zalogo pokvarljivih izdelkov zanje priredi elektronsko avkcijo na ustreznem elektronskem trgu za prehrambene izdelke.
Najpopolnejsi model realizacije odprte infrastrukture je elektronski trg, ki ne le ponuja vse funkcionalnosti drugih resitev, temvec tudi predstavlja enotno podlago vsem elektronskemu trgovanju, ter omogoca integracijo javne administracije in prava. Fragmentacija trgov ni smiselna, niti ucinkovita. Smiselna je sicer redundanca, ki omogoca zanesljivost in varnost, ter razdelitev trgov po podrocjih. Pri tem centralizacija ni slabost, ce je le poskrbljeno za varnost in robustnost.
Koncni cilj elektronskega poslovanja je trgovanje med kupcem in velikim stevilom prodajalcev na trgu kupcev, in prodajalcem in velikim stevilom kupcev na trgu prodajalcev. Ce so stroski priprave ponudb in povprasevanj nizki, se na ta nacin se doseze najugodnejse pogoje trgovanja. Veliki in odprti elektronski trgi bodo za kupce in prodajalce bolj zazeljeni kot pa majhni zaprti. Zato bo pomen podjetij, ki omogocajo neposredno prodajo verjetno padel, nadomestila pa jih bodo podjetja, ki bodo ponujala vmesnike, orodja za trgovanje. Tako orodje najprej izdela poizvedbo, po dovoljenju uporabnika na trgu kupi izdelek od proizvajalca, nato kupi se dostavo do doma. Po potrebi tako orodje tudi prikaze zanesljivost posameznih proizvajalcev.
Hitra in kratkorocna implementacija elektronskega poslovanja bi vodila k mnozici nezdruzljivih nacinov povezovanja, ki bi jih bilo treba kmalu zamenjati z naprednejsimi. Zamenjava enega samega standarda je cenejsa kot pa zamenjava vecjega stevila standardov. Investicije, potrebne za realizacijo celotnega spektra elektronskega poslovanja, so relativno obsezne.
Na elektronski trg se lahko gleda kot na infrastrukturo nacionalnega pomena, ki jo kratkorocno usmerjeno svobodno trzisce ne zna uspesno zgraditi. Pri tem pa je se posebej pomembna moznost neposredna moznost vkljucitve financnega nadzora in sodne oblasti v delovanje elektronskega trga. Ta infrastruktura se lahko zgradi pred splosnim mednarodnim konsenzom, ce do njega sploh pride. Posledica infrastrukture bi bila, da znotraj drzave vsa podjetja in organizacije govorijo isti jezik, in kjer en prevajalnik zadosca za povezavo s poljubnim trgom v tujini, tak prevajalnik pa je tudi zaradi obsega ekonomsko bolj smiseln.
Iz vidika drzavne strategije so mozni so trije pristopi:
